Radi bi se Vam zahvalili in Vam opisali naše delo v misijonu, kako je izgledal naš vsakdan ter življenje v Zambiji.
Glavna predstavitev bo to sredo, 4.4.2012 ob 18 uri v veliki predavalnici Medicinske fakultete v Ljubljani.
Res lepo povabljeni!
Predstavitve si bodo sledile še v manjših krajih od koder prihajamo. Več o teh predstavitvah na tej strani 
destinacija: nekje nad goro Kilimanjaro
sončno, -50 stopinj, + 10.000m Boeing 737-800. Nadvse privlačna stevardesa Helena. Odlično kosilo. Matej dobil kavico. Dve pravzaprav.
3-mesečna izkušnja je presegla vsa naša pričakovanja. Še posebej ljudje – sodelavci, pacienti in naključni sovaščani nam bodo vsem ostali v najlepšem spominu.
V zadnjih dveh tednih smo dokončali še zadnje detajle nove fizio-dentalnega oddelka, delno prenovili notranjost našega bivšega doma, redno opravljali vizite, čistili rane in še posebej veliko časa preživeli z misijonskimi otroci.
Posolavljanje nam ni šlo najbolje od rok, smo pa kar prepričani, da nas vsaj večina pride nazaj.
Rezultati naše odprave:
-prenovljena notranjost hiške (menjava mrež, nove police, prenovljena kopalnica, pobarvana okna, prenovljena kuhinja, osvetlitev s sončnimi celicami, prebeljen dnevni prostor)
- nov fizioterapevtsko-dentalni oddelek
- dnevno spremljanje pacientov na oddelkih
-pomoč v operacijski sobi
-nakup zdravil, očal, sanitetnega materiala, opreme za fizioterapevtsko-dentalni oddelek
- pomoč v dveh oddaljenih lokalnih klinikah
- pet izkušenih, nadvse zadovoljnih in motiviranih študentov medicine/zdravstvene nege.
HVALA sponzorjem, donatorjem, domačim, profesorjem, Zambijcem, Damjani, Tadeji, Tadeju, Maticu, prof. Noču, dr. Bernotovi, družini Pavlinič, župnijama Šmartno v Tuhinju, Selah pri Kamniku ter župniji Trnovo, podjetju Gen-energija in mnogim drugim.
Hvala, ker ste nas spremljali, podpirali in nam vse skupaj sploh omogočili.
Želimo, da se čim prej formira nova ekipa, da uspešno nadaljuje opravljeno delo. Z največjim veseljem jim bomo predali naše izkušnje in po najboljših močeh pomagali pri pripravah na odhod.
Podrobnejša predstavitev je v pripravi. Nanjo že sedaj vljudno vabljeni!
… nas locita od stresa, snega, ampak k sreci tudi mesa in prijateljev Nekaj nas postaja zalostnih, nekaj se nas prihoda domov izjemno veseli
Po cudovitem novoletnem oddihu, o katerem smo vam porocali nazadnje, smo nazaj v misijonu, polni dela.
Otvorili smo super novo fizioterapevtsko+zobozdravstveno ambulanto, v kateri je zdaj koncno dovolj prostora za ucinkovito delo.
Po novem letu so se bolniske postelje zelo napolnile predvsem s pacienti, ki zbolevajo za tuberkulozo, AIDSom, veliko je bilo napadenih (skoraj izkljucno zaradi alkoholiziranosti), precej je tudi klasicnih zlomov rok (radius, ulna) otrok, ki so plezali po mango drevesih, nekaj zastrupitev z organofosfati in zdaj v dezevni dobi tudi zrtev strel. Predvcerajsnjim je ena v sosednji vasi udarila tri mlade moske, prezivel je le eden.
Pogosti so tudi spondilitisi ter spondiloze (s temi ima veliko opravka predvsem Matej), poskodbe zaradi brc krav, piki kac (kobre, zelene in crne mambe se zadrzujejo le nekaj metrov stran od nase hiske)…
Pri najmlajsih pa so se posebej stevilni podhranjencki, bodisi ker so se pred prvim rojstnim dnem dobili mlajsega bratca/sestrico in se odtlej hranili le s koruzo (nshimo) ali ker so izgubili mamo (HIV, tuberkuloza).
Zelo lepo smo poskrbeli tudi za hisko, naslednja odprava bo prisla v res lep urejen nov dom, z veliko novimi omarami, policami, na novo pobeljenimi stenami, prebarvanimi okni…
Toliko za danes, ce vas kaj se posebej zanima, pa nam pisete. Sicer pa se res kmalu tudi ze vidimo!
Tropski pozdrav od vseh muzungotov!
Za nami je Bozic, za nami je Livingstone in za nami je staro leto ter praznovanje novega.
Kot smo ze v prejsnjem blogu napisali, smo imeli kar nekaj tezav z dojemanjem casa in tega da je prisel bozic. Ko je na predbozicni dan 38 stopinj celzija in se ob tem seveda znojis in sopihas se le stezka spravis pripravljati bozicno vecerjo.
Po barvanju oken in zamenjavi okenjskih mrez proti komarjem je sledil zelo slasten popoldanski narezek, s cisto pravimi slovenskimi klobasami, papriko, paradiznikom, sirom in jajci. Tudi vecerja je bila praznicna (ko bi bil vsaj se kaksen praznik do konca odprave), in sicer cebulna juha s sirom, piscanec s kruhovimi cmoki ter korenckova omaka. Butelka belega juznoafriskega vina je bila pac po receptu zraven, kaj hocemo. Pred vecerjo smo obiskali se paciente v bolnici, a tokrat v uniformah bozicka. Odnesli smo jim namrec mala darilca, pecivo, ki smo ga spekli in najboljse zelje po cimprejsnjem okrevanju.
Nedelja 25. decembra je minila mirno, z opazovanjem domacinov in njihovega praznovanja ter pripravami na tezko pricakovani odhod v Livingstone. Popoldan smo torej prispeli najprej v Lusako, kjer smo se dobili z Maticem (Mojcin fant), ki je prisel na krajsi obisk in potem skupaj odsli v hostel.
V ponedeljek smo se torej zjutraj odpravili na osem urno voznjo s presenetljivo udobnim avtobusom proti enem od afriskih turisticnih sredisc – Livingstone-u. Trije polni dnevi uzitkov, adrenalina, cudenju lepotam narave in dobre hrane.
V torek smo se podali v boj s petindvajsetimi brzicami Zambezija v obliki raftinga. V kar nekaj situacijah smo se lahko prepricali v moc narave, ko nas je voda nesla po svoji volji. Osvezitev v sicer prijetno toplem Zambeziju je prisla dvakrat tudi takrat, ko tega nismo zeleli.
Popoldan, ko se je rafting zakljucil, smo si privoscili se “sunset cruise” z ladjico po isti reki, tokrat seveda brez brzic. Hrana in pijaca po sistemu “all u can”, opazovanje zivljenjskih navad hypov in fotografiranje soncnega zahoda zelo tezko koga pusti ravnodusnega.
V sredo smo se zgodaj zjutraj odpravili v bliznjo Botswano, kjer se nahaja nacionalni park Chobe. Nobenemu od nas ni bilo zal porabljenega denarja za safari, ki smo ga doziveli. V njihovem okolju, prekrasni naravi smo imeli cast cisto od blizu opazovati slone, zirafe, impale, leve, hypote, opice, krokodile in veliko lepih pticev. Dozivetje zares nepozabno.
Zadnji dan je bil rezerviran za ogled enega od sedmih svetovnih cudes – Viktorijinih slapov. Brez dvoma si ta naziv zasluzijo, saj so zares prelepi, mogocni in v tem casu se polni vode.
Po ogledu slapov smo se vsi odpravili na most, ki povezuje Zambijo z Zimbabwejem s katerega se se iz druge strani vidi slapove in s katerega najpogumnejsi skacejo t.i. bungi jumping. Vec kot dve uri smo cakali, spodbujali in navijali za naso Nataso. Le nekaj malega oklevanja in veliko krikov tik pred skokom, ko je ze bila privezana za noge so jo locili od tistih najbolj “flegma”. Premagala je strah pred 111 metrov globokim skokom. Zares ponosni smo jo pricakali spet nazaj na mostu.
Zvecer smo se podali na nocno voznjo nazaj proti Lusaki, ki je minila brez tezav, ce odstejemo tiste s spanjem.
V Lusaki je bilo mirno in v pricakovanju sobotnega silvestrovanja. Odlocili smo se, da povabimo nekaj nasih tukajsnjih prijateljev v hostel, kjer smo pripravili ponovno okusno vecerjo, se podruzili, nazdravili in se okoli 22h odpravili v diskoteko na “zur po zambijsko”. Plesa je bilo veliko vec kot pijace, tako, da smo dobre volje, preznojeni in polni upanja vstopili v leto 2012.
Tudi vam zelimo zdravo, srecno in polno plesa in smeha leto 2012!
p.s. O vsem ostalem, kar se se ni zgodilo pa preberite brezplacno v nasem naslednjem blogu.
SRECNO!
Ta galerija vsebuje 27 slik.
S še večjo zamudo vam želimo tudi srečno novo leto! Od konca decembra imamo neprestane težave s povezavo v svet, nekaj na račun deževne dobe in neviht, nekaj pa na račun borbe med dvema telekomunikacijskima podjetjema v Zambiji, ampak to … Beri naprej
No pa se spet oglasamo iz nase hiske, zunaj ravnokar divja nevihta. Pocasi, z zamudo se zacenja dezevna doba, z njo pa vse vec vecdnevnega dezja. S tem pa tudi blata:). No pa kace, zabe, komarji, ter taksni in drugacni zuzki. Pot do bolnice po takem dezju, ceprav je dolga borih 150m, predstavlja celo umetnost v veliki zelji ohraniti bele hlace.:) Zabavno na kvadrat:) No, po pravici povedano, smo se ze kar privadili, da smo obcasno konkretno umazani:). Nazalost je v prejsnem tednu dvema clanoma, Mateju in Nini mocno ponagajalo zdravje. Virusnega nasprotnika (na sreco ne malalaricnega) smo po vec dnevnem boju z vrocino in drisko le uspeli premagati. Drzite pesti, da bo zdravje bolj na nasi strani! Imeli pa smo tudi zelo lep dogodek: nasa Nina je 15 decembra praznovala 25 let. Zjutraj so jo pricakali baloncki ter svecka na mangotu, zelo zelo pa jo je razveselila cisto prava gorenjka:). (priznamo, zelo tezko jo je bilo cuvati za to priloznost:))
V bolnisnici smo imeli nekaj zelo tezkih dni . Posebno nas je pretresla smrt dveh podhranjenckov, za katera so skrbele nase punce. V taksni situaciji tezko razumes ta svet. Tudi na outreachu (to je vec kot 50 km oddaljena medicinska postojanka- beri navadna koliba z med. sestro) Prisli smo bistveno bolje pripravljeni, z nahrbtniki polnimi indijskih zdravil, ki smo jih kupili v lusaki. Med.sestra nas je sprejela z velikanskim nasmehom. S tezkim srcem nam je zaupala zeljo po navadnem termometru. V januarju bomo z veseljem izpolnili njeno zeljo ter prinesli se vec prepotrebnih zdravil. Oddelek za fizioterapijo hitro napreduje, ze nestrpno odstevamo do njegovega odprtja.
Na vse pretege poskusamo v hisko prinesti vsaj nekaj praznicnega vzdusja, kar je pri 35 stopinjah kar tezko. Ne moremo verjeti, da bo v soboto kar bozicni vecer. Mocno nam manjka sneg, predvsem pa seveda nasi najbljizji. Ja, vas ze kar konkretno pogresamo:).
Res lepi pozdravi od vasih Mazungotov!
Spet lepo pozdravljeni iz “civilizacije”!
Ponovno zamujamo, a tokrat nacrtno, ker se nam je zdelo, da bomo imeli vec za napisati ob vrnitvi v Nangomo, in prav smo imeli. Prvi vikend v decembru smo preziveli v Lusaki, kjer smo podaljsali nase vize in po enem mesecu spet videli vec kot enega belca naenkrat. V petek zvecer je bil na sporedu prvi zambijski zur, ki smo ga doziveli v druzbi nekaj domacinov, ki jih poznamo ze iz Nangome. V soboto zjutraj smo se odpravili po zdaj ze tradicionalnih nakupih hrane, zdravil, ocal in barvic za otroke.
Teden je bil v znamenju vsakodnevnega dela v bolnisnici, urejanja novega fizioterapevtskega in dentalnega prostora ter proti veceru igranja nogometa s tukajsnjimi otroki.
V cetrtek 8.12. bi morali ob 6 zjutraj z na pol privatnim “buskom” odpotovati v Kafue national park. Eno uro pred nacrtovanim odhodom nas je s trkanjem na okno prebudil varnostnik bolnisnice in rekel, da nas nujno potrebujejo v Theatre-u, kjer so se pripravljali na carski rez. Nina in Matej sta odhitela tja, ostali pa so pripravili vse potrebno za odhod. Tako se je prvic zgodilo, da so v Zambiji cakali nas in ne mi njih, saj smo bili nared za odhod sele nekaj po sedmi zjutraj.
Po pet urni voznji, ki nam je temeljito prestela vse kosti v telesu in po vmesnem popravljanju med voznjo odpadlih avtobusnih vrat smo prispeli v mesto Ithezi thezi, kjer nas je cakal prevoz do sirotisnice slonckov. Gre za projekt v katerem sodelujejo predvsem bivsi divji lovci na slone, ki jim je bilo ob aretaciji dano na izbiro: zapor ali pa delo v sirotisnici in pomoc pri nadaljnjem iskanju divjih lovcev. Tako trenutno skrbijo za 6 mladih slonckov 24 ur na dan, vse dni v letu.
Nasa glavna naloga je bila predvsem delo v mali kliniki, ki se je nahajala v pol ure oddaljeni vasici Ngomi. Pomagali smo dvema medicinskima sestrama in zdravstvenemu tehniku, ki tukaj sami skrbijo za skoraj 250.000 ljudi. Ker so zelo slabo zalozeni z medicinskim materialom in zdravili, smo jim z veseljem na koncu nasega dela pustili vse potrebno za lazje in predvsem kvalitetnejse delo. Nekaj zdravil in materiala jim bomo poslali tudi v naslednjih tednih.
Celotna izkusnja bivanja in delovanja je bila torej resnicno nepozabna. Za tako dober vtis so odgovorni tudi vodje projekta Elephant Orphanage Project, ki so vecinoma anglezi (Sport, Rachel, Kate in veterinarka Liz). Bili smo povabljeni tudi na njihovo bozicno zabavo, sli smo na ogled zelo pomembnega lokalnega derbija v nogometu, videli leoparde, slone, divje svinje, antilope in nekateri tudi nehote kace.
Vsi smo v nedeljo s tezkim srcem zapuscali kamp, vendar z upanjem, da se kmalu vrnemo. A takrat za vec kot le 4 dni!
Lep afriski pozdrav do naslednjega javljanja!